Župnija Svibno leži v osrčju Zasavskega hribovja. Področje fare obsega južno pobočje Kuma, v smeri juga seže preko potoka Sopote, od koder se z izjemo ošiljenega Ostrega vrha že sluti mehka stran dolenjskega gričevja, proti vzhodu pa se spusti na jagnjeniško ravan, skoraj do pregradnega Žebnika. V fari Svibno je dvoje pastoralnih središč. Prvo je staro trško naselje Svibno z vasmi Počakovo, Zagrad in Vetrni Vrh. Drugo je dolinska vas Jagnjenica, razpotegnjena na obeh straneh Sopote in Glažutnice, njena zaselka sta še Kompanija in Brioni. Čimerno na planjavi pod Nebeško goro pa je najvišje ležeče naselje v fari. Svibno, kjer se prepletata idilika pokrajine in trdota življenja, je razloženo na sedlu med Grajskim hribom in Legnanskim vrhom. Nad njim kraljujeta romansko–gotska cerkev sv. Križa in razvaline gradu gospodov Svibenskih, dragocena pomnika preteklosti ter nepogrešljiva vira navdiha v sedanjosti. Grad na Ostrem vrhu (Schärffenberg) se v pisnih virih omenja od leta 1175 dalje. Gospodje Svibenski so bili gospodarji obsežnih področij. V spomin se je najbolj zapisal vitez Viljem kot srednjeveški junak, ki je vstopil v zgodovino in legendo. Koncem 14. stoletja so Svibenski zapustili svoj matični grad in se odselili v Maribor, nato odšli v Avstrijo. Novi lastniki Habsburžani so svibensko gospoščino dajali v najem ali zakup raznim plemiškim rodbinam. Starodavno cerkev iz 12. stoletja, nekdaj vso poslikano s freskami in opremljeno z vitraji svibenskih gospodov v naravni velikosti, sedaj krasi glavni baročni oltar, posvečen Povišanju sv. Križa, na stranskem oltarju pa čudovita gotska pietà iz okoli leta 1415. Prafara Svibno je bila ustanovljena že pred letom 1282. Do jožefinskih reform ob koncu 18. stoletja je imela 16 podružnic. Na prehodu v 19. stoletje sta iz nje izšli samostojni župniji Šentjurij pod Kumom in Dobovec. Župniji Svbibno so ostale samo tri podružnice. Novodobna šola se je pričela leta 1871. Prvi učitelji so bili duhovniki. Nova šola v Svibnem je bila dograjena leta 1916. V prvi svetovni vojni je župnija plačala velik krvni davek. Med drugo svetovno vojno je bila večina farnov izseljena v Nemčijo. Tudi na Jagnjenici sledimo zgodovini iz davnih dni, preko nekdanje glažute in furmanstva do gozdarstva ter fužine. V poseben ponos župniji so lepo obnovljene cerkve ter številna in raznolika verska znamenja. Svibenski zvonovi pojejo kot malokateri na Slovenskem. Edinstveno lepe so procesije po poti okoli gradu. Bogata je tradicija cerkvenega petja. Številna društva in organizacije oblikujejo kulturni in družabni utrip širšega območja. V preteklosti je dala župnija več duhovniških in redovniških poklicev. Duhovnik Ludvik Pernišek, salezijanec, misijonar v Argentini, slovi kot znameniti Slovenec. O njem je Župnijski urad Svibno leta 2023 izdal knjigo z naslovom Ludvik Pernišek, Misijonar med Indijanci; pred dvema desetletjema pa dve knjigi avtorja Jožeta Potrpina: Skriti zaklad – kronika župnije Svibno in Znamenja – župnija Svibno. Iz župnije izhaja duhovnik Tone Ferlic, doma z Jagnjenice. Kot kaplan je služboval v Preddvoru, Kosezah v Ljubljani in Starem trgu pri Ložu, kot župnik v Stari Cerkvi pri Kočevju (39 let), od leta 2018 je duhovni pomočnik v Kočevju. 27. septembra 2023 je v Svibnem obhajal zlato mašo. V Svibnem ima svoje korenine tudi msgr. dr. Matjaž Roter, svetovalec Apostolske nunciature na Kubi. Sedanji župnik je Janez Jasenc, doma iz Krtine pri Domžalah. Soupravlja tudi župnijo Šentjurij-Podkum z ekspozituro Konjšica. Župnija Svibno danes z okoli 700 župljani spada v dekanijo Zagorje ob Savi-Litija.
