{"id":237,"date":"2025-03-05T18:25:48","date_gmt":"2025-03-05T17:25:48","guid":{"rendered":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/?page_id=237"},"modified":"2025-04-15T21:20:08","modified_gmt":"2025-04-15T20:20:08","slug":"znameniti-farani","status":"publish","type":"page","link":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/zgodovina\/znameniti-farani\/","title":{"rendered":"Znameniti farani"},"content":{"rendered":"\n
\n
<\/div>\n\n\n\n
\n

Leopold I. Scharpfenberg (Svibenski) (1246-1279)<\/strong>, srednjeve\u0161ki vite\u0161ki lirik<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Prvi zametki literarnega ustvarjanja na obmo\u010dju \u017eupnije Svibno se ka\u017eejo \u017ee sredi 13. stoletja, v \u010dasu nem\u0161ke vite\u0161ke lirike, nem\u0161kega minnesanga, v jeziku srednje visoke nem\u0161\u010dine. Tedaj je med pesniki na Slovenskem deloval tudi pesnik s podpisom Der von Scharpfenberg, kar so literarni zgodovinarji prevedli kot Ostrovr\u0161ki, gre pa gotovo za Leopolda I. Svibenskega (1246\u20131279), ki mu literarna zgodovina pripisuje avtorstvo dveh ohranjenih vite\u0161kih pesmi, ki bi utegnile nastati pod vplivom tradicije na babenber\u0161kem dvoru. Leopold je bil v vite\u0161kem smislu najbolj izobra\u017een od bratov. Spadal je v o\u017eji krog spremljevalcev avstrijskega vojvode in zadnjega Babenber\u017eana Friderika II. Bojevitega. Pesmi sta vklju\u010deni v najpomembnej\u0161i in najlep\u0161e iluminirani rokopis vite\u0161ke lirike nem\u0161kega srednjega veka, v Veliki heidelber\u0161ki rokopis (die Grosse Heidelberger Liederhandschrift, 1340), ki pa je znan predvsem pod imenom Manessische Liederhandschrift, tudi Codex Manesse. Svibenski predstavnik srednjeve\u0161ke lirike ne dopolnjuje slovenske literarne zgodovine, je pa del na\u0161e kulturne zgodovine in dokazuje, da se je v visokem srednjem veku dvorska vite\u0161ka lirika gojila tudi na gradovih v Sloveniji.<\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\n

Bla\u017e Perni\u0161ek (1846\u20131887), pedago\u0161ki pisatelj, u\u010ditelj in publicist<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 6. februarja 1846 na Jagnjenici o\u010detu Bla\u017eu Perni\u0161ku, po doma\u010de pri Hribarju, in materi Ne\u017ei, rojeni Novak. Umrl je 21. septembra 1887 v Dolnji Tuzli v Bosni. Obiskoval je klasi\u010dno gimnazijo v Ljubljani ter gimnazijo v Novem mestu (1867), nato pa je \u0161tudiral na u\u010ditelji\u0161\u010du v Gorici in poslu\u0161al predavanja o retoriki pri dr. Karlu Lavri\u010du. V letih od 1872 do 1875 je bil podu\u010ditelj v Ljutomeru na napredovalni kmetijski \u0161oli, kjer je pou\u010deval o \u017eivinoreji, poljedelstvu, sadjereji, sviloreji, vinoreji, gnojenju in o \u010debeloreji. O teh temah je objavljal obse\u017enej\u0161e prispevke v Slovenskem tedniku, ki ga je v letu 1875 urejal Josip Jur\u010di\u010d. V letu 1875 je na u\u010ditelji\u0161\u010du v Zagrebu naredil v hrvatskem jeziku izpit za narodne \u0161ole na Hrvatskem. Naslednje njegove u\u010diteljske slu\u017ebe so bile Lokavec na Banj\u0161ko planoto in nato v Materijo pri Kozini, Predavcu pri Bjelovaru na Hrva\u0161kem, nato Vlasenici v Bosni in na koncu je bil \u0161olski upravitelj v Dolnji Tuzli v Bosni, kjer je sorazmerno mlad umrl, star \u0161ele 41 let, ter zapustil \u017eeno in dva otroka. Kjer je deloval, povsod je ob sre\u010danjih in ob\u010dnih zborih imel tematske govore.<\/p>\n<\/div>\n\n\n\n

\u00a0<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
\n
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n\n
\n

Dr. Leopold Lenard (1876\u20131962), duhovnik, kritik, publicist in prevajalec <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 2. novembra 1876 na Svibnem pri \u0160imnovih, umrl 23. januarja 1962 v Beogradu. Z bivanjem v Alojzijevi\u0161\u010du je v Ljubljani naredil gimnazijo. Kmalu je za\u010del objavljati v domskem glasilu Doma\u010de vaje (1893). \u017de med \u0161tudijem bogoslovja je dopisoval tudi v katoli\u0161ki list Zgodnja Danica. Ma\u0161ni\u0161ko posve\u010denje je prejel 26. julija 1902. Po napotilu knezo\u0161kofa Antona Bonaventura Jegli\u010da na doktorski \u0161tudij teologije je v Innsbrucku leta 1908 doktoriral s temo Der Auferstehungsbericht und die Einwurfe der Gegner (Poro\u010dilo o vstajenju in ugovori nasprotnikov). \u0160tudiral je tudi filozofijo v Lvovu in na Dunaju, v letu 1916 pa je na Jagielonski univerzi v Krakovu doktoriral iz filozofije. Po \u0161tudiju je \u017eivel v Ljubljani (s presledki 1908\u20131914), nato je bil v letu 1914 kaplan v Borovnici, od leta 1915 do leta 1918 pa je bil \u017eupnik v Slapu pri Vipavi ter tu pomagal ljudem v zaledju so\u0161ke fronte. Po kon\u010dani prvi svetovni vojni se je preselil v Maribor in deloval kot novinar, vodil pa je tu tudi Jugoslovansko matico, dru\u0161tvo slovenskih beguncev iz Italije in Koro\u0161ke. V letu 1921 se je preselil v Beograd, kjer je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve kot referent za tuje \u010dasopisje pri Predsedni\u0161tvu vlade. S preselitvijo v Beograd je precej spremenil svojo \u017eivljenjsko usmeritev, saj je zapustil duhovni\u0161ki poklic, se poro\u010dil s Srbkinjo Radmilo in spremljal politiko in delo predvsem slovanskih dr\u017eav in narodov. Dr. Leopold Lenard je bil avtor mno\u017eice objav, ki segajo v vse segmente kulture, od poezije, dramatike, proze, lingvisti\u010dnih, zgodovinskih in teolo\u0161kih prispevkov, obravnave manj\u0161inskih vpra\u0161anj ter kritik in ocen literarnih del. Kot predstavnik neotomisti\u010dne estetike je odklanjal slovensko moderno, zlasti Ivana Cankarja. Ustanovil je prvo protialkoholno glasilo na Slovenskem z naslovom Pi\u0161\u010dalka za abstinente, pivce in pijance, mese\u010dnik, posve\u010den proti alkoholi\u010dnemu gibanju na Slovenskem, katerega prve tri \u0161tevilke so iz\u0161le na Jagnjenici pri Rade\u010dah.<\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\n

Josip Kamnikar (1876\u20131942), organist in pevovodja<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 25. marca 1876 v Svibnem (Lepa ravan12\/13) po doma\u010de pri Raven\u010danu tedaj, danes pri Slap\u0161akovih?, umrl 9. julija 1942 v Osijeku na Hrva\u0161kem. Organist in pevovodja, skladatelj in glasbeni pedagog je svojo glasbeno pot za\u010denjal po stopinjah svojega o\u010deta Antona, ki je znal igrati na klarinet, pa starega o\u010deta Matev\u017ea Petavarja, organista v Svibnem v \u010dasu \u017eupnika Andreja Ramove\u0161a. V orglarsko \u0161olo je vstopil po nasvetu patra glasbenika Angelika Hribarja, ob tem je \u0161e pel na stolnem koru. Prvo slu\u017ebo kot organist je nastopil januarja 1894 v Rade\u010dah za \u010dasa \u017eupnika Ivana Zagorjana, ob tem pa je bil pevovodja pevskega dru\u0161tva Kum, tudi tajnik posojilnice in bil name\u0161\u010den \u0161e v notarski pisarni Karla Pleiweisa, v rade\u0161kem Slovenskem bralnem dru\u0161tvu pa je bil knji\u017eni\u010dar. Za \u017eupnika in glasbenika Jakoba Alja\u017ea je v Rade\u010dah zapisoval ljudske pesmi, med njimi tudi pesem Jager pa jaga (1897). V Podpornem dru\u0161tvu organistov je bil prvi tajnik. \u017de leta 1902 je prevzel organistovsko slu\u017ebo v Osijeku. V letu 1913 je postal u\u010ditelj petja v gimnaziji in realki, zatem \u0161e v \u017eenski realki in liceju, kar je vse skupaj opravljal do leta 1917. Ob vsem je v letih 1927\u20131934 na mestnem konservatoriju pou\u010deval klavir. Josip Kamnikar je tudi v Osijeku ostajal \u010dlan Muzejskega dru\u0161tva za Kranjsko in podporni \u010dlan Slovenske matice ter njen poverjenik za osije\u0161ko okolje.<\/p>\n<\/div>\n\n\n\n

<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
\n
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n\n
\n

Ludvik Perni\u0161ek SDB (1891\u20131953), misijonar <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 3. septembra 1891 na Jagnjenici po doma\u010di pri Goljufovih. Redovnica \u2013 usmiljenka je postala tudi njegova sestra Jera Perni\u0161ek. \u017de pred prvo svetovno vojno je pri salezijancih kot pomo\u010dnik naredil noviciat, a ker so mu v \u010dasu, ko je bil vojak na fronti na Karpatih in ob So\u010di, potekle zaobljube, je moral po kon\u010dani vojni ponovno v noviciat. Naredil ga je na Poljskem, v Kleczi Dolni, potem ko je dokon\u010dal ni\u017ejo gimnazijo v Ver\u017eeju in se odlo\u010dil, da bo \u0161tudiral za duhovnika. V Kleczi Dolni je tudi naredil zaobljube (1922). Zaradi te\u017eke rane, ko jo je kot vojak dobil na fronti, je imel pri \u0161tudiju velike te\u017eave. Kljub temu mu je uspelo, da je na Radni in na Rakovniku opravil filozofijo. Leta 1925 je od\u0161el kot misijonar v Argentino. V duhovnika je bil posve\u010den 25.julija 1930 v Bahia Blanca (Argentina), ponovitev nove ma\u0161e v Svibnem je imel 21. junija 1931. Kot potujo\u010di misijonar je deloval je na jugu Argentine, v Patagoniji, v Las Cordilleras. Prepotoval je obse\u017ena podro\u010dja, sprva s konjem, nato z avtom. \u0160e zlasti se je posve\u010dal delu med indijanskim plemenom Namuncura, kjer so \u0161e \u017eiveli sorodniki bla\u017eenega Zeferina Namuncur\u00e1, ter jim postavil kapelo. Za svojega so ga sprejela tudi druga indijanska plemena. Veliko je pomagal evropskih priseljencem. Rad je obiskoval slovenske rojake. Opise potovanj in sre\u010devanj z Indijanci je popisal v slovenskem tisku v Argentini in domovini, v pismih sobratom in podpornikom. Na svojih potih je pri Lago Alumin\u00e9 je odkril rojaka Janeza Benigerja, med u\u010denjaki poznanega kot najbolj\u0161ega poznavalca araukanske kulture. Umrl je 14. marca 1953 v Bahia Blanci, kjer je tudi pokopan.<\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\n

Zvonimir (Anton) Kosem (1893\u20131939), pisatelj in publicist<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 12. januarja 1893 na Jagnjenici po doma\u010de pri Florjanovih, umrl 20. novembra 1939 v Beogradu. Srednjo \u0161olo je kon\u010dal v Ljubljani. Objavljati je za\u010del v dija\u0161kih letih oz. listih pod razli\u010dnimi psevdonimi. V literarni zgodovini je znan s podpisom Zvonimir Kosem. Objavljal je v obdobju med letoma 1910 in 1939, objave pa sledijo \u0161e tja do leta 1942. Deloval je torej v \u010dasu zatona moderne, zato ga obravnavajo kot sledilca in pogosto epigona moderne, predvsem Ivana Cankarja, \u010detudi je iskal tudi druge vzore. Pisal je pesmi, \u010drtice, novele, basni, tudi satire, idile ter dalj\u0161e zgodbe ter drame. V njegovih delih so pogost motiv cankarjanske tematike: cesta s klancem, trud, garanje, socialno trpljenje, rev\u0161\u010dina, greh, a tudi izseljenstvo ter iskanje ljubezni. Pogosto zasledimo motive morja, odhajanja, slovesa. V natisu in zalo\u017ebi U\u010diteljske tiskarne v Ljubljani je izdal dve publikaciji, izbor \u010drtic pod naslovom Ej, prijatelj\u010dki (1923) ter dramo Morje (1924). V mladinskem listu Vrtec sta njegovi nosilni povesti v letniku (Mati, 1912 in Domovina, 1913). Med obema vojnama je deloval kot novinar, knji\u017eevnik in lektor Centralnega presbiroja v Beogradu in tudi umrl je med zdravljenjem v Beogradu, star komaj 46 let.<\/p>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
\n
\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n\n
\n

Albin Zavrl (1895\u20131985), u\u010ditelj in publicist <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je 3. februarja 1895 v Svibnem, po doma\u010de pri Podbor\u0161ku, zatem pri Smodi\u0161u. Njegova star\u0161a sta bila Anton Zavrl in mama Jo\u017eefa, roj. Jer\u0161e. Poro\u010dil se je z Vido-Ano Zor\u010di\u010d v letu 1924, ki mu je umrla v letu 1980, Albin Zavrl pa je umrl 18. avgusta 1985 v Ljubljani v 91. letu starosti in je pokopan na \u017dalah. Albin je \u0161tudiral v Ljubljani. Postal je zgodovinar in geograf. Pou\u010deval je kot profesor, bil ravnatelj: v Leskovcu pri Kr\u0161kem, Kr\u0161kem, Ljubljani, Trbovljah, na Senovem. Bil je strokovni publicist. \u017de v letu 1928 je priredil stenski zemljevid z naslovom Karta zgodovinskega razvoja Kraljevine Jugoslavije 1804-1918. Leta 1939 je izdal knjigo Zemljepis za I. razred me\u0161\u010danskih \u0161oli. Pisal je tudi kratke zgodovinske zgodbice. Kraj\u0161e pou\u010dne prispevke pa je objavljal v mladinskem listu Razori, ki jih je pedagog Avgust \u017derjav ozna\u010dil, da se v njih \u00bbomejuje le bolj na politi\u010dno zgodovinopisje in da pri tem premalo poudari takratno gospodarsko stanje in \u017eivljenje (fevdalizem). Sicer so pa njegovi sestavki lepo epsko oblikovani v pripovedni smeri.\u00ab<\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\n

Martin Pov\u0161e (1905\u2013?), misijonar <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Rodil se je na Magolniku, to je Sv. Janez (Kote), hi\u0161na \u0161tevilka 18, 17. decembra 1905. Leta 1920 je zapustil dom in za\u010del obiskovati ni\u017eje gimnazijske razrede v salezijanskem zavodu Marijani\u0161\u010de v Ver\u017eeju. Po \u0161tirih letih je zaprosil za sprejem v salezijansko skupnost. V \u0161olskem letu 1924\/25 je v zavodu na Radni opravil noviciat in ob koncu izpovedal prvo redovno zaobljubo. Za trajno je postal \u010dlan salezijanske skupnosti leta 1929 v Betlehemu. Takoj po prvih zaobljubah je jeseni 1925 od\u0161el kot misijonar na Bli\u017enji Vzhod in postal \u010dlan bli\u017enjevzhodne salezijanske province. Najprej je nadaljeval vi\u0161je gimnazijske razrede, nato bil vzgojitelj v salezijanski poklicni \u0161oli v Cremisanu. V pripravi na duhovni\u0161tvo je \u0161tudiral filozofijo in opravil ve\u010d dodatnih izpitov, ki so mu prinesli naslov doktorja filozofije. Leta 1931 je za\u010del \u0161tudij teologije v Betlehemu, prejel je nekatere ni\u017eje redove in se nato odlo\u010dil, da odide v \u0161kofijsko duhovno semeni\u0161\u010de. Sad te odlo\u010ditve je bil, da je leta 1933 zapustil Palestino in vstopil med bogoslovce zagreb\u0161ke nad\u0161kofije. Duhovni\u0161tvo je prejel 29. junija 1934 v Zagrebu. Na Svibnem je imel ponovitev nove ma\u0161e 8. julija 1934. Prva duhovni\u0161ka leta je pre\u017eivel kot upravitelj \u017eupnije Kostel pri Pregradi na Hrva\u0161kem. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je odlo\u010dil, da se vklju\u010di v starokatoli\u0161ko Cerkev in se poro\u010di. Med drugo svetovno vojno se je za njim izgubila vsaka sled, velja za izginulega.<\/p>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\r\n

 <\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

\n
\n
\n

Marija Rus (1902\u20131991), operna in operetna pevka<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n\n
\n

Rodila se je 16. junija 1902 v Svibnem, Sv. Kri\u017e 1 \u2013<\/a> me\u017enarija pod \u017eupnijsko cerkvijo. Krstna botra sta bila Josip Strni\u0161a in Antonija Matjan. O\u010de je bil Jakob Petavar, r. 23. julija 1851 v Kra\u0161nji, umrl 26. marca 1911, mati Julija r. Stu\u0161ek, r. 12. februarja 1858 v Podkraju, \u017eupnija Rade\u010de, umrla 31. maja 1906 (ob porodu). Poro\u010dena sta bila od leta 1889. Jakob je bil dolgoletni organist-samouk in cerkovnik, pravili so mu tudi \u00bb\u0161olmo\u0161ter\u00ab (u\u010ditelj). Prav tako je bival v svibenski me\u017enariji njegov o\u010de Matev\u017e (1823\u2013<\/a>1889), ki je pri\u0161el iz Kra\u0161nje z dru\u017eino za organista v \u010dasu \u017eupnika Andreja Ramove\u0161a, okoli leta 1880. Jakob je imel sedem otrok: Marija (od svojega tretjega leta) in Pepca (od sedemnajstega leta) sta \u017eiveli v Osijeku pri sorodniku Josipu Kamnikarju, doma tudi iz Svibnega. Ta je glasbeno pot za\u010denjal po stopinjah svojega o\u010deta Antona, ki je znal igrati na klarinet, pa starega o\u010deta Matev\u017ea Petavarja (po materi iz prvega zakona). V Osijeku je Marija naredila osnovno \u0161olo, \u0161tudirala klavir in petje in tudi \u017ee pela in plesala v tamkaj\u0161njem gledali\u0161\u010du. Leta 1925 je postala \u010dlanica zbora ljubljanske Opere. Bila je lirski alt. Do upokojitve leta1952 je Rusova nastopila tudi v ve\u010djem \u0161tevilu malih vlog v operetah. Balet je plesala skoraj do svojega \u0161tiridesetega leta starosti. Po vojni naj bi tudi sodelovala pri filmu. \u0160tirideset let je pela v cerkvenem pevskem zboru pri fran\u010di\u0161kanih. Med premori v gledali\u0161ki sezoni je hodila na obisk k bratu Alojzu na Jagnjenico. Poro\u010dila se je z Jo\u017eetom Rusom (1903\u2013), opernim pevcem, leta 1921 v Osijeku. Imela sta sina Zorkota (r. leta 1923 ali 24), ki je ve\u010dino \u010dasa pre\u017eivel pri teti Pepci v Osijeku, tam tudi umrl (star 44 let) in pokopan. Jo\u017ee se je lo\u010dil z Marijo leta 1973. Marija je umrla leta 1991 v Ljubljani, pokopana je v Rade\u010dah, v grobu svojega brata Alojzija.<\/p>\n<\/div>\n<\/div>\n<\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Leopold I. Scharpfenberg (Svibenski) (1246-1279), srednjeve\u0161ki vite\u0161ki lirik Prvi zametki literarnega ustvarjanja na obmo\u010dju \u017eupnije Svibno se ka\u017eejo \u017ee sredi 13. stoletja, v \u010dasu nem\u0161ke vite\u0161ke lirike, nem\u0161kega minnesanga, v jeziku srednje visoke nem\u0161\u010dine. Tedaj je med pesniki na Slovenskem deloval tudi pesnik s podpisom Der von Scharpfenberg, kar so literarni zgodovinarji prevedli kot Ostrovr\u0161ki, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":29,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-237","page","type-page","status-publish","hentry"],"jetpack_sharing_enabled":true,"jetpack-related-posts":[],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/237","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=237"}],"version-history":[{"count":31,"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/237\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":687,"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/237\/revisions\/687"}],"up":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/29"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/zupnija-svibno.si\/index.php\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=237"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}