6. decembra goduje sv. Miklavž, kakor pravimo sv. Nikolaju, ki je bil v 4. stoletju škof v mestu Mira v Mali Aziji. Na predvečer svojega godu hodi ta svetnik s svojim spremstvom, angeli in parkeljni, od hiše do hiše in prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibe. Marsikje god svetega Miklavža porabijo za dan krščanske dobrodelnosti: z materialnimi darovi se spomnijo zapuščenih, revnih in osamljenih otrok.
Pobožnim staršem se je sv. Miklavž rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik in škof. Bil je neomajen borec za pravičnost, na nicejskem koncilu leta 325 se je neustrašeno boril tudi za pravo vero.
Najbolj pa je znan po svoji dobroti. Še preden je postal škof, je po legendi priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so bile obubožane in bi zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile.
Miklavževa dobrota, čut za pravičnost in pravovernost so nam lahko na njegovo priprošnjo dota in dar tudi danes.
Otroke v župniji Svibno Miklavž obiskuje že od časa župnika Vinka Guna dalje, na začetku v cerkvi na Jagnjenici, vsaj od Mirka Turka v župnijski cerkvi v Svibnem. Letos jih je zopet razveselil s svojim prihodom in spremstvom dobrih angelov in parkeljnov, slednji so bili le v svarilo, da bi bili otroci še bolj pridni. Obdaril je 56 otrok iz različnih krajev. Pred njegovim prihodom so bodoči birmanci zaigrali igrico v režiji Vanese Kmetič. Še posebej hvala Vanesi, igralcem in Miklavžu!
Še bolj skrivnostno in čarobno pa je bilo tam, kjer je otroke Miklavž obiskal skrivoma ponoči pri njih doma in so jih zjutraj na oknu, pred vrati ali v dnevni sobi čakala prisrčna darila.
“Darujmo pa drug drugemu tudi svoj čas, veselje in upanje,” je želja župnika Janeza Jasenca.
Foto: Vanesa Kmetič
