Advent je čas duhovne priprave na božič, ki traja štiri tedne. Ime izhaja iz latinske besede »adventus«, ki pomeni prihod, in za kristjane pomeni prihod Boga na svet kot človeka.
Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer.
Zunanje znamenje adventnega časa so adventni venci.
Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v Nemčiji v Hamburgu in sicer v domu za revne otroke. Ta lepi običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji. Od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani.
Večina vencev je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Zimzelene vejice nas spodbujajo k čuječnosti. Na njem so 4 sveče, ki jih prižgemo drugo za drugo na 4 adventne nedelje. Sveče vijolične barve ponazarjajo pričakovanje. Adventne venčke nameščamo na vhodna vrata, hišno mizo ali kam drugam. V cerkvi je venček na oltarju ali blizu njega.
Že več kot deset let v Svibnem in na Jagnjenici v soboto pred prvo adventno nedeljo veroučenci v večjem ali manjšem številu pod skrbnim vodstvom odraslih – Tatjane Kavšek, Mojce Lazar in drugih – izdelujejo adventne venčke, ki jih v nedeljo skupaj z drugimi prinesejo v cerkev k blagoslovu. Tako je bilo tudi letos, v soboto, 29. novembra. Na prvo adventno nedeljo, 30. novembra, smo začeli tudi novo cerkveno leto, bila pa je tudi Nedelja Karitas.
Župnik Janez Jasenc nas vabi, »venček naj bo zares izraz vere, ob katerem družina skupno moli, lahko pa tudi zapoje kakšno primerno pesem. Adventni venček ni okras, ampak dejanje vere, upanja in ljubezni.«
