Praznik vsi sveti praznujemo od 8. stoletja dalje. Državni praznik Dan spomina na mrtve je sekularna različica krščanskega praznika vsi sveti.
Kdo so ti »svetniki«? To so ljudje, ki so sprejeli evangelij in zanj pričali v svojem življenju, vendar se jih v liturgičnem koledarju ne spominjamo. Prešli so ta svet in za seboj niso pustili sledi; tako kot mi so živeli ista življenja, doživljali naše težave. Njihova imena, njihovi obrazi, njihove zgodbe so neznane, a Cerkev nas danes prosi, da se jih slovesno spominjamo v liturgiji. Delijo občestvo z Vstalim, odrešenim s krvjo Jagnjeta.
Spomin vseh vernih rajnih pa je namenjen dopolnjevanju praznika vseh svetih. To je vesoljna molitev, da bi naši ljubljeni, ki so se s krstom vcepili v Kristusa, dosegli polno občestvo z vstalim Gospodom.
Dietrich Bonhoeffer je zapisal: »Nič ne more nadomestiti odsotnosti ljubljene osebe. Napačno je trditi, da Bog zapolni praznino. Sploh je ne zapolni, ampak jo ohranja odprto in nam tako pomaga ohranjati našo starodavno medsebojno občestvo, tudi v bolečini.« In bolečina nas sooči z resničnostjo smrti, vsake smrti, tudi naše lastne. Radi bi jo odrinili, a namesto tega postane vseživljenjska spremljevalka.
Smrt je del življenja: da bi vstopili v občestvo z Gospodom, moramo izkusiti »umiranje«, kakor on in z njim. Jezus deli našo usodo in umira kakor mi, četudi je njegova smrt drugačna: za nas je posledica tega, da smo bitje, in greha, zanj pa je »izročitev« (Gal 2,20), dar samega sebe za naše odrešenje (prim. Jn 19,30), da nihče od tistih, ki so mu zaupani, ne bo izgubljen in bo vstal od mrtvih poslednji dan (prim. Jn 6,39). Zato nas Cerkev vabi, da molimo za pokojne. Pri vsakem mašnem obhajanju se prosi božje odpuščanje »za vse brate in sestre, ki so zaspali v upanju vstajenja, in v Gospodovem usmiljenju za vse pokojne, da bi bili sprejeti v luč njegovega obličja«
Na ta dva dneva molimo na poseben način tudi za mrtve/svetnike vseh vojn.