V nedeljo, 31. avgusta, je bila v župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa v Svibnem maša ob 80. obletnici vrnitve naših izgnancev iz Nemčije v domovino, po njej ob lipi pri podružnični šoli občinska proslava, na kateri je nastopil tudi župnijski pevski zbor pod vodstvom Ane Novak.
Letos namreč mineva 80 let od vrnitve naših izgnancev iz Nemčije. Izgnano je bilo okoli tri četrtine našega prebivalstva. Na nekatera izpraznjena posestva so Nemci naselili Kočevarje. S svojih domov v Nemčijo so bili večinoma izgnani na Miklavžev dan leta 1941, domov so se vrnili na mali šmaren leta 1945. Prvi med vsemi je bil iz župnije izgnan župnik Anton Selan, in sicer na Hrvaško, zatem je nekaj časa živel na domu v Sostrem, ob koncu vojne se je zatekel v Italijo in v Rimu tudi umrl. Naši izgnanci so lahko doživljali bolj ali manj prijazno in varno okolje in okoliščine, tudi grozote, vse odvisno pa od vodij taborišč, gospodarjev in gospodinj ter vojnega območja. Nastanjeni, predvsem starejši so bili v taboriščih. Odrasli in mlajši so živeli in delali na kmetih, v tovarnah, pri obrtnikih. Ni malo pričevanj, da so se naučili naprednega kmetijstva, upravljanja s stroji, česar v stari Jugoslaviji še niso poznali. Ponekod so imeli tudi duhovno oskrbo, nemškega katoliškega duhovnika, ki se je naučil tudi slovensko spovedovati, imel zanje mašo, otroci so šli k prvemu sv. obhajilu. Z domovino so lahko ohranili stik s pismi in paketi, pa tudi na obisk so lahko šli domov. Ob vrnitvi so našli večinoma zapuščene, propadle in razdejane domove. Poleg tega jih je kmalu zatem bremenila obvezna oddaja. Vsi se niso vrnili, nekateri so v izgnanstvu umrli. Po osamosvojitvi Slovenije so prejeli in še prejemajo dosmrtno rento, niso pa bili deležni vojne odškodnine, ki je bila dana že času Jugoslavije. Sedanja predsednica Društva izgnancev Slovenije KO Radeče je Joža Kožar.
