Jagnjenica, vas s 290 prebivalci in cerkvijo sv. Marjete, izpričano eno najstarejših svibenskih podružnic, se razteza ob obeh straneh rečice Sopote in vzdolž potočka Glažutnice. Na zahodu je vpeta v slikovito svibensko višavje, na severu se nad njo dviguje podaljšano kumsko pogorje, na jugu jo omejuje gozdnata Jatna, na vzhodu seže do razloženega Žebnika.
V zgodovinskih virih se Jagnjenica prvič omenja leta 1351 (dacz dem Lamm). Že ime spominja na rejo drobnice v teh krajih. Po izročilu naj bi tu gojili jagenjčke za splavarje in brodarje na Savi, pozneje za delavce pri gradnji železnice v 19. stoletju.
Vrh Gradca naj bi v srednjem veku stal gradič, najbrž pri današnjih Gorupčevih (Zahrastnik) je bil dvor Selo, v njegovi bližini dvor Robalia. Dornikova fužina – kovačnica je delovala vsaj štiristo let, približno sto let stara Podborškova vila pa je dragocena predstavnica tukajšnje stavbene dediščine. Še v 19. stoletju je bila ob Glažutnici speljana železnica za spravilo lesa, oglja in pepelike. Tu je bila tudi glažuta, predvsem za izdelavo industrijskega stekla.
Prva manjša cerkev sv. Marjete (Antiohijske) – prvič se omenja okoli leta 1400 – je stala poleg sedanjega zvonika na hribčku. Zaradi zemeljskega udora okoli leta 1900 se je cerkev razklenila, tako da je ostal na prvotnem mestu le še zvonik in del ladje. Z gradnjo nove cerkve po načrtih dunajskega arhitekta so pričeli leta 1903, župnik je bil tedaj Franc Vrhovšek, končali pa leta 1905.
Leta 1974 je bilo cerkvi z zahodne strani prizidano preseljeno svibensko župnišče. Med večjimi cerkvenimi obnovitvenimi deli v letih 1994/95 je spodnji del – obok in zadnjo steno – zvonika Ludvik Kos prekril s freskami sv. Družine, zahodno zunanjo stran s sv. Antonom Puščavnikom. Stara Marjetina kapelica tik ob cerkvi je bila podrta in zgrajena nova bliže glavni cesti, kip zavetnice pa je bil že odtujen.
Notranjščino sedanje cerkve značilno gradi osemkotna ladja, ki jo pokriva kupola. Glavni oltar sv. Marjete, zlati stranski oltar Matere božje (17. stol) in oltar sv. Antona Padovanskega, slika na platnu sv. Andreja, ki jo je leta 1732 naslikal Valentin Metzinger, slika Vstalega Kristusa z apostolom Tomažem ter klopi iz ljubljanske frančiškanske cerkve pa so njen največji okras.