Znameniti farani

Leopold I. Scharpfenberg (Svibenski) (1246-1279), srednjeveški viteški lirik

Prvi zametki literarnega ustvarjanja na območju župnije Svibno se kažejo že sredi 13. stoletja, v času nemške viteške lirike, nemškega minnesanga, v jeziku srednje visoke nemščine. Tedaj je med pesniki na Slovenskem deloval tudi pesnik s podpisom Der von Scharpfenberg, kar so literarni zgodovinarji prevedli kot Ostrovrški, gre pa gotovo za Leopolda I. Svibenskega (1246–1279), ki mu literarna zgodovina pripisuje avtorstvo dveh ohranjenih viteških pesmi, ki bi utegnile nastati pod vplivom tradicije na babenberškem dvoru. Leopold je bil v viteškem smislu najbolj izobražen od bratov. Spadal je v ožji krog spremljevalcev avstrijskega vojvode in zadnjega Babenberžana Friderika II. Bojevitega. Pesmi sta vključeni v najpomembnejši in najlepše iluminirani rokopis viteške lirike nemškega srednjega veka, v Veliki heidelberški rokopis (die Grosse Heidelberger Liederhandschrift, 1340), ki pa je znan predvsem pod imenom Manessische Liederhandschrift, tudi Codex Manesse. Svibenski predstavnik srednjeveške lirike ne dopolnjuje slovenske literarne zgodovine, je pa del naše kulturne zgodovine in dokazuje, da se je v visokem srednjem veku dvorska viteška lirika gojila tudi na gradovih v Sloveniji.

Blaž Pernišek (1846–1887), pedagoški pisatelj, učitelj in publicist

Rodil se je 6. februarja 1846 na Jagnjenici očetu Blažu Pernišku, po domače pri Hribarju, in materi Neži, rojeni Novak. Umrl je 21. septembra 1887 v Dolnji Tuzli v Bosni. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani ter gimnazijo v Novem mestu (1867), nato pa je študiral na učiteljišču v Gorici in poslušal predavanja o retoriki pri dr. Karlu Lavriču. V letih od 1872 do 1875 je bil podučitelj v Ljutomeru na napredovalni kmetijski šoli, kjer je poučeval o živinoreji, poljedelstvu, sadjereji, sviloreji, vinoreji, gnojenju in o čebeloreji. O teh temah je objavljal obsežnejše prispevke v Slovenskem tedniku, ki ga je v letu 1875 urejal Josip Jurčič. V letu 1875 je na učiteljišču v Zagrebu naredil v hrvatskem jeziku izpit za narodne šole na Hrvatskem. Naslednje njegove učiteljske službe so bile Lokavec na Banjško planoto in nato v Materijo pri Kozini, Predavcu pri Bjelovaru na Hrvaškem, nato Vlasenici v Bosni in na koncu je bil šolski upravitelj v Dolnji Tuzli v Bosni, kjer je sorazmerno mlad umrl, star šele 41 let, ter zapustil ženo in dva otroka. Kjer je deloval, povsod je ob srečanjih in občnih zborih imel tematske govore.

Dr. Leopold Lenard (1876–1962), duhovnik, kritik, publicist in prevajalec

Rodil se je 2. novembra 1876 na Svibnem pri Šimnovih, umrl 23. januarja 1962 v Beogradu. Z bivanjem v Alojzijevišču je v Ljubljani naredil gimnazijo. Kmalu je začel objavljati v domskem glasilu Domače vaje (1893). Že med študijem bogoslovja je dopisoval tudi v katoliški list Zgodnja Danica. Mašniško posvečenje je prejel 26. julija 1902. Po napotilu knezoškofa Antona Bonaventura Jegliča na doktorski študij teologije je v Innsbrucku leta 1908 doktoriral s temo Der Auferstehungsbericht und die Einwurfe der Gegner (Poročilo o vstajenju in ugovori nasprotnikov). Študiral je tudi filozofijo v Lvovu in na Dunaju, v letu 1916 pa je na Jagielonski univerzi v Krakovu doktoriral iz filozofije. Po študiju je živel v Ljubljani (s presledki 1908–1914), nato je bil v letu 1914 kaplan v Borovnici, od leta 1915 do leta 1918 pa je bil župnik v Slapu pri Vipavi ter tu pomagal ljudem v zaledju soške fronte. Po končani prvi svetovni vojni se je preselil v Maribor in deloval kot novinar, vodil pa je tu tudi Jugoslovansko matico, društvo slovenskih beguncev iz Italije in Koroške. V letu 1921 se je preselil v Beograd, kjer je bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve kot referent za tuje časopisje pri Predsedništvu vlade. S preselitvijo v Beograd je precej spremenil svojo življenjsko usmeritev, saj je zapustil duhovniški poklic, se poročil s Srbkinjo Radmilo in spremljal politiko in delo predvsem slovanskih držav in narodov. Dr. Leopold Lenard je bil avtor množice objav, ki segajo v vse segmente kulture, od poezije, dramatike, proze, lingvističnih, zgodovinskih in teoloških prispevkov, obravnave manjšinskih vprašanj ter kritik in ocen literarnih del. Kot predstavnik neotomistične estetike je odklanjal slovensko moderno, zlasti Ivana Cankarja. Ustanovil je prvo protialkoholno glasilo na Slovenskem z naslovom Piščalka za abstinente, pivce in pijance, mesečnik, posvečen proti alkoholičnemu gibanju na Slovenskem, katerega prve tri številke so izšle na Jagnjenici pri Radečah.

Josip Kamnikar (1876–1942), organist in pevovodja

Rodil se je 25. marca 1876 v Svibnem (Lepa ravan12/13) po domače pri Ravenčanu tedaj, danes pri Slapšakovih?, umrl 9. julija 1942 v Osijeku na Hrvaškem. Organist in pevovodja, skladatelj in glasbeni pedagog je svojo glasbeno pot začenjal po stopinjah svojega očeta Antona, ki je znal igrati na klarinet, pa starega očeta Matevža Petavarja, organista v Svibnem v času župnika Andreja Ramoveša. V orglarsko šolo je vstopil po nasvetu patra glasbenika Angelika Hribarja, ob tem je še pel na stolnem koru. Prvo službo kot organist je nastopil januarja 1894 v Radečah za časa župnika Ivana Zagorjana, ob tem pa je bil pevovodja pevskega društva Kum, tudi tajnik posojilnice in bil nameščen še v notarski pisarni Karla Pleiweisa, v radeškem Slovenskem bralnem društvu pa je bil knjižničar. Za župnika in glasbenika Jakoba Aljaža je v Radečah zapisoval ljudske pesmi, med njimi tudi pesem Jager pa jaga (1897). V Podpornem društvu organistov je bil prvi tajnik. Že leta 1902 je prevzel organistovsko službo v Osijeku. V letu 1913 je postal učitelj petja v gimnaziji in realki, zatem še v ženski realki in liceju, kar je vse skupaj opravljal do leta 1917. Ob vsem je v letih 1927–1934 na mestnem konservatoriju poučeval klavir. Josip Kamnikar je tudi v Osijeku ostajal član Muzejskega društva za Kranjsko in podporni član Slovenske matice ter njen poverjenik za osiješko okolje.

Ludvik Pernišek SDB (1891–1953), misijonar

Rodil se je 3. septembra 1891 na Jagnjenici po domači pri Goljufovih. Redovnica – usmiljenka je postala tudi njegova sestra Jera Pernišek. Že pred prvo svetovno vojno je pri salezijancih kot pomočnik naredil noviciat, a ker so mu v času, ko je bil vojak na fronti na Karpatih in ob Soči, potekle zaobljube, je moral po končani vojni ponovno v noviciat. Naredil ga je na Poljskem, v Kleczi Dolni, potem ko je dokončal nižjo gimnazijo v Veržeju in se odločil, da bo študiral za duhovnika. V Kleczi Dolni je tudi naredil zaobljube (1922). Zaradi težke rane, ko jo je kot vojak dobil na fronti, je imel pri študiju velike težave. Kljub temu mu je uspelo, da je na Radni in na Rakovniku opravil filozofijo. Leta 1925 je odšel kot misijonar v Argentino. V duhovnika je bil posvečen 25.julija 1930 v Bahia Blanca (Argentina), ponovitev nove maše v Svibnem je imel 21. junija 1931. Kot potujoči misijonar je deloval je na jugu Argentine, v Patagoniji, v Las Cordilleras. Prepotoval je obsežna področja, sprva s konjem, nato z avtom. Še zlasti se je posvečal delu med indijanskim plemenom Namuncura, kjer so še živeli sorodniki blaženega Zeferina Namuncurá, ter jim postavil kapelo. Za svojega so ga sprejela tudi druga indijanska plemena. Veliko je pomagal evropskih priseljencem. Rad je obiskoval slovenske rojake. Opise potovanj in srečevanj z Indijanci je popisal v slovenskem tisku v Argentini in domovini, v pismih sobratom in podpornikom. Na svojih potih je pri Lago Aluminé je odkril rojaka Janeza Benigerja, med učenjaki poznanega kot najboljšega poznavalca araukanske kulture. Umrl je 14. marca 1953 v Bahia Blanci, kjer je tudi pokopan.

Zvonimir (Anton) Kosem (1893–1939), pisatelj in publicist

Rodil se je 12. januarja 1893 na Jagnjenici po domače pri Florjanovih, umrl 20. novembra 1939 v Beogradu. Srednjo šolo je končal v Ljubljani. Objavljati je začel v dijaških letih oz. listih pod različnimi psevdonimi. V literarni zgodovini je znan s podpisom Zvonimir Kosem. Objavljal je v obdobju med letoma 1910 in 1939, objave pa sledijo še tja do leta 1942. Deloval je torej v času zatona moderne, zato ga obravnavajo kot sledilca in pogosto epigona moderne, predvsem Ivana Cankarja, četudi je iskal tudi druge vzore. Pisal je pesmi, črtice, novele, basni, tudi satire, idile ter daljše zgodbe ter drame. V njegovih delih so pogost motiv cankarjanske tematike: cesta s klancem, trud, garanje, socialno trpljenje, revščina, greh, a tudi izseljenstvo ter iskanje ljubezni. Pogosto zasledimo motive morja, odhajanja, slovesa. V natisu in založbi Učiteljske tiskarne v Ljubljani je izdal dve publikaciji, izbor črtic pod naslovom Ej, prijateljčki (1923) ter dramo Morje (1924). V mladinskem listu Vrtec sta njegovi nosilni povesti v letniku (Mati, 1912 in Domovina, 1913). Med obema vojnama je deloval kot novinar, književnik in lektor Centralnega presbiroja v Beogradu in tudi umrl je med zdravljenjem v Beogradu, star komaj 46 let.

Albin Zavrl (1895–1985), učitelj in publicist

Rodil se je 3. februarja 1895 v Svibnem, po domače pri Podboršku, zatem pri Smodišu. Njegova starša sta bila Anton Zavrl in mama Jožefa, roj. Jerše. Poročil se je z Vido-Ano Zorčič v letu 1924, ki mu je umrla v letu 1980, Albin Zavrl pa je umrl 18. avgusta 1985 v Ljubljani v 91. letu starosti in je pokopan na Žalah. Albin je študiral v Ljubljani. Postal je zgodovinar in geograf. Poučeval je kot profesor, bil ravnatelj: v Leskovcu pri Krškem, Krškem, Ljubljani, Trbovljah, na Senovem. Bil je strokovni publicist. Že v letu 1928 je priredil stenski zemljevid z naslovom Karta zgodovinskega razvoja Kraljevine Jugoslavije 1804-1918. Leta 1939 je izdal knjigo Zemljepis za I. razred meščanskih šoli. Pisal je tudi kratke zgodovinske zgodbice. Krajše poučne prispevke pa je objavljal v mladinskem listu Razori, ki jih je pedagog Avgust Žerjav označil, da se v njih »omejuje le bolj na politično zgodovinopisje in da pri tem premalo poudari takratno gospodarsko stanje in življenje (fevdalizem). Sicer so pa njegovi sestavki lepo epsko oblikovani v pripovedni smeri.«

Martin Povše (1905–?), misijonar

Rodil se je na Magolniku, to je Sv. Janez (Kote), hišna številka 18, 17. decembra 1905. Leta 1920 je zapustil dom in začel obiskovati nižje gimnazijske razrede v salezijanskem zavodu Marijanišče v Veržeju. Po štirih letih je zaprosil za sprejem v salezijansko skupnost. V šolskem letu 1924/25 je v zavodu na Radni opravil noviciat in ob koncu izpovedal prvo redovno zaobljubo. Za trajno je postal član salezijanske skupnosti leta 1929 v Betlehemu. Takoj po prvih zaobljubah je jeseni 1925 odšel kot misijonar na Bližnji Vzhod in postal član bližnjevzhodne salezijanske province. Najprej je nadaljeval višje gimnazijske razrede, nato bil vzgojitelj v salezijanski poklicni šoli v Cremisanu. V pripravi na duhovništvo je študiral filozofijo in opravil več dodatnih izpitov, ki so mu prinesli naslov doktorja filozofije. Leta 1931 je začel študij teologije v Betlehemu, prejel je nekatere nižje redove in se nato odločil, da odide v škofijsko duhovno semenišče. Sad te odločitve je bil, da je leta 1933 zapustil Palestino in vstopil med bogoslovce zagrebške nadškofije. Duhovništvo je prejel 29. junija 1934 v Zagrebu. Na Svibnem je imel ponovitev nove maše 8. julija 1934. Prva duhovniška leta je preživel kot upravitelj župnije Kostel pri Pregradi na Hrvaškem. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je odločil, da se vključi v starokatoliško Cerkev in se poroči. Med drugo svetovno vojno se je za njim izgubila vsaka sled, velja za izginulega.