Velikonočna vigilija (vigilija – pomeni pozorno paziti) ne spada več k veliki soboti, ampak že k nedelji Jezusovega vstajenja, ko svetloba velike noči premaga temo greha.
Ta ureditev izhaja iz judovskega pojmovanja, da se naslednji dan začne s sončnim zahodom prejšnjega dne. Zato se je vojakom tako mudilo, da so po križanju Jezusovo telo hitro sneli s križa in pokopali, saj bi to bila velika skrunitev judovske velike noči (ki so jo praznovali na soboto).
Zato so Marija Magdalena in druge žene odšle h grobu na prvi dan tedna (judovski teden se je zaključil s soboto), navsezgodaj, ko je bila še tema.
Liturgični predpisi naročajo, da se velikonočna vigilija začne po sončnem zahodu in se mora končati pred sončnim vzhodom v nedeljo. Tako vigilija spada že k velikonočnemu praznovanju.
Začetek vigilije je v temi. Edini vir svetlobe je velikonočna sveča, ki jo duhovnik prinese v slovesnem sprevodu v cerkev.
V Svibnem se je velikonočna sveča prižgala pri ognju pri počakovski procesijski kapelici. Prižgale pa so se sveče tudi faranom, ki so šli v procesiji za župnikom Janezom Jasencem
Duhovnik se trikrat ustavi, dvigne svečo in zapoje »Kristusova luč!« V tretje se prižgejo luči v cerkvi.
Nato se postavi velikonočno svečo na svečnik in slovesno pokadi, duhovnik zapoje skrivnostni spev Exultet: to je Hvalnica velikonočni sveči, ki slavi v podobi sveče Božje odrešenje in osvobajajoče delovanje Jezusovega vstajenja.
Sledi čas za štiri berila iz Stare zaveze, v katerih je že napovedana velikonočna skrivnost. Ob mogočni Slavi se oglasijo zvonovi. Nato se bereta novozavezno berilo iz Pisma Rimljanom in evangelij.
Po pridigi blagoslovi duhovnik krstno ali velikonočno vodo. Po obnovitvi krstne obljube sledi slovesna evharistija.
V župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa jo je v navzočnosti številnih faranov daroval župnik Jasenc, bogatilo sodelovanje ministrantov, bralk beril, petje župnijskega pevskega zbora na koru pod vodstvom organistinje Ane Novak in pritrkovanje Kavškovih v zvoniku.
