V nedeljo, 14. septembra, smo s slovesno sv. mašo na Svibnem v cerkvi Povišanja sv. Križa praznovali žegnanjsko nedeljo.
Po zunanjih pripravah med tednom je sledilo slovesno praznovanje na sam praznik. Slovesno mašo je vodil kapucin, brat Jurij Slamnik, ki je bil duhovni vodja na našem romanju upanja treh župnij (Podkum, Svibno in Radeče) v Rim v mesecu februarju 2025. V pridigi nam je približal podobo, pomen in smisel križa. Ponudil nam je, da imamo možnost križ sprejeti kot zdravilo za našo zemeljsko pot. Križ nas mora opogumljati, hrabriti…
Povišanje svetega križa je najstarejši praznik v čast svetemu križu. Če pobrskamo po zgodovini, se lahko poučimo, da je bil Gospodov grob in križ skoraj 300 let globoko zakopan v zemlji. Za tem, ko je tedanji cesar Konstantin dal kristjanom svobodo, je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so to sveto mesto. Za tem je dal Konstantin nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa oz. cerkev Božjega groba. Cerkvi, ki sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra leta 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje.
Posebno čast letošnjemu praznovanju v naši župniji pa so dodali tudi naši veroučenci, ki so pred oltar položili svoje torbe. Br. Jurij jih je blagoslovil ter priporočil in izročil v božje varstvo vse učence, starše ter katehete na poti novega šolskega in veroučnega leta. Otroci so sodelovali s petjem, ministriranjem, uvodi, prošnjami in zahvalami ter bili tako povabljeni, da vedno znajo in zmorejo odpreti srca za božjo milost, da se opogumijo in se znajo objeti z Jezusom ali se zateči pod Marijin plašč ter povabiti s seboj na pot angele varuhe.
V oltarnem občestvu smo gostili tudi stalnega diakona v župniji Trbovlje Mihaela Hilda. Vloga stalnega diakona je med nami kar malo manj znana, saj smo Bogu neizmerno hvaležni, da imamo v naši sredi še vedno stalnega dušnega pastirja, našega župnika Janeza Jasenca. Morda je vsaj koga tudi njegova navzočnost nagovorila k duhovnemu razmisleku v praznični nedelji ali dnevih, ki sledijo.
Skoraj neopazno, a globoko, predvsem duhovno povezana je bila z nami, na našem praznovanju tudi turistična vodnica Marija Osredkar, ki je vodila naše romanje upanja v Rim. Tedaj smo tudi z njo doživeli božjo bližino. Njene besede: »Pokažimo sedaj, kakšni kristjani smo! Zaupajmo v božjo milost!« odzvanjajo neizbrisno, ko smo bili tedaj v stiski, in vse se je zgodilo tako, da je bilo prav.
Sledilo je sproščeno medsebojno druženje ob domačih dobrotah ter še zadnja možnost ogleda razstave naših mladih umetnikov.
TK Foto: Lenart Novak
